Po razpadu Jugoslavije je prehod v nov gospodarsko-družben sistem zaznamovala močna ekonomska kriza, ki je ohromila gospodarsko dejavnost in znižala življenjsko raven. Velike tovarne ljubljanske regije, kot so Litostroj, Tobačna, Rog, Avtomontaža, so zaprle ali skrčile proizvodnjo. Z deindustrializacijo in ponovno rastjo gospodarstva se je v Ljubljani okrepila storitvena dejavnost. Z zgoščanjem državnih ustanov in sedežev vodilnih slovenskih podjetij pa se je razvila njena upravna funkcija. Ključno vlogo pri preoblikovanju mesta so imele tudi sočasne spremembe potrošništva, ki jih je spodbudilo odpiranje trgovskih središč s spremljajočimi prostočasnimi dejavnostmi na robu mesta. Središče mesta in okoliške soseske so začeli izgubljati prebivalstvo v prid izvenmestnih naselij. Gradnja avtocest in dostopnost avtomobilskega prometa sta izseljevanje iz Ljubljane le še okrepili. Kljub izseljevanju so delovna mesta ostajala v Ljubljani, kar je ustvarilo prometne zamaške in pomanjkanje parkirnih mest. Enak vzorec se je zaradi nevlaganja v javni promet začel pojavljati tudi v središču mesta in stanovanjskih soseskah. V slednjih so se javne površine začele umikati mirujočemu prometu.

Obdobje po spremembi gospodarskega sistema je sprožilo hitre spremembe življenjskih vzorcev. Izobraževalno obdobje se je daljšalo, enotnejši delovniki prejšnjega obdobja so postali raznoliki. Povišala se je starost ob prvi zaposlitvi in ob ustvarjanju družine. Zaradi vse bolj zaostrenih razmer na stanovanjskem področju se je podaljšalo sobivanje s starši. Delo na domu je postalo stalnica za veliko število predstavnikov mlajše generacije. S spreminjanjem trga delovne sile je postala pomembna mobilnost, življenjski ritem pa vedno bolj razdrobljen. Občutno spremembo sta povzročila tudi staranje prebivalstva in raznoliko oblikovanje družinskih skupnosti. Stanovanjska gradnja in stanovanjska politika se navedenim družbenim spremembam nista prilagodili.

Po letu 1991 je Slovenija izvedla obsežne reforme na stanovanjskem področju. Ključni ukrepi so bili izvedeni s prvim stanovanjskim zakonom, ki je omogočil obsežno privatizacijo družbenih stanovanj. V njihovo odprodajo je vodil t.i. Jazbinškov zakon in s tem sprožil močno okrnitev neprofitnega najema ter krepitev lastništva na stanovanjskem področju. Slednje je politika v veliki meri zanemarjala in ga prepuščala trgu. Posamezniki so postali odvisni od lastnih finančnih sredstev in sorodstvene pomoči.

Zaradi gospodarske krize v začetnih letih tranzicije je močno upadla gradbena aktivnost podjetij, po drugi strani pa se je ohranila samogradnja v obliki individualnih hiš in z njo razpršena poselitev na obrobju Ljubljane. Gradnja stanovanj za trg se je okrepila šele z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in evroobmočje. Sledila je hitra gospodarska rast, dvigovanje cen stanovanj, poceni migrantska delovna sila in dotok ugodnih kreditov, ki so spodbudili visok porast gradnje stanovanj za trg. Slednja je zaradi težnje po čimvečjem dobičku najpogosteje vodila do goste, nepremišljene in nekakovostno izvedene zazidave s pomanjkanjem javnih in zelenih površin. Z nastopom recesije po letu 2008 so mnoga načrtovana naselja ostala bodisi nedokončana bodisi nenaseljena.

Pomanjkanje stanovanjske politike in državnih ali občinskih intervencij je vplivalo tudi na padec kvalitete bivanja v obstoječem lastniškem stanovanjskem fondu, ki je po več kot 30 letih že močno dotrajan. Projekti obnove so redki, parcialni ali omejeni le na energetske izboljšave, saj prenove niso rešene sistemsko na občinski ali državni ravni, obenem pa so v celoti odvisne od finančne ne/zmožnosti lastnikov stanovanj. Recesija je družbene neenakosti še poglobila. Povpraševanje po neprofitnih stanovanjih se je ojačalo. Izvajalci stanovanjske politike, kot sta Stanovanjski sklad RS in Javni stanovanjski sklad MOL, z gradnjo niso zadostili stanovanjskim potrebam prebivalstva. Stanovanjsko oskrbo tako rešujejo ali družinski člani iskalcev stanovanj ali pa visoko zadolževanje posameznika za nakup stanovanj na trgu. Kot ena od stalnic v reševanju stanovanjskega vprašanja pa od 50. let dalje še vedno vztraja samogradnja enodružinske hiše izven mesta.