Ljubljana je bila v času velikega potresa leta 1895 majhno provincialno mesto z okoli 40.000 prebivalci, ki razen vloge regionalnega središča večjega pomena za avstro-ogrsko monarhijo ni imelo. Za gospodarsko in industrijsko slabo razvito mesto je bila odločilnega pomena izgradnja železniške proge Dunaj –Trst med letoma 1847 in 1857, ki je sprožila tako razvoj v industriji kot v gradnji. Sprva šibko gospodarstvo se je postopoma razvijalo. Industrijo, ki so jo sestavljala mala, po panogah razpršena podjetja, so v drugi polovici 19. stoletja okrepila novoustanovljena pomembnejša podjetja, Tobačna tovarna na Viču, pivovarna Union v Šiški, sladkorna rafinerija in tekstilni obrati. Začel se je organizirati domači, sprva nemški in kasneje tudi slovenski kapital, v obliki manjših denarnih zavodov, ki so gradili številne javne zgradbe, skrbeli za komunalno opremo mesta in razvijali drobno mestno gospodarstvo. Leta 1861 je bila ustanovljena ljubljanska plinarna, 1890 zgrajen mestni vodovod, 1894 mestna drevesnica, ki je urejala drevorede po mestu in 1898 mestna električna centrala, ki je omogočila mestno razsvetljavo, od leta 1901 dalje pa tudi tramvaj. Ključno vlogo pri razvoju Ljubljane je imel velikonočni potres leta 1895, ki je mestno oblast prisilil, da je začela mesto bolje komunalno urejati in ga prostorsko regulirati. Gradbeni razvoj mesta je pred tem sicer urejal stavbni red za Kranjsko (1875), a predvsem v smislu parcelacije nezazidanih zemljišč in urejanja posameznih delov mesta. Prvi celostni splošni regulacijski načrt pa je Ljubljana dočakala šele po potresu. Leta 1896 ga je izdelal Mestni stavbni urad na osnovi Fabianijevega, Sittejevega in Wagnerjevega načrta.

Hiter razvoj mesta je povzročil spremembe v socialni in poklicni strukturi prebivalstva. Trgovcem in rokodelcem ter polkmetom se je v drugi polovici stoletja pridružilo številčno meščansko prebivalstvo, uradniki in nameščenci denarnih zavodov. Novoustanovljena podjetja pa so v mesto privabljala tudi vedno več delavcev, ki so potrebovali stanovanja. Mesto na področje gradnje stanovanj ni posegalo, stanovanjske politike ni vodilo. Tudi industrijski obrati niso gradili delavskih naselij, kot je bilo to istočasno drugje po Evropi. Edini primer organizirane stanovanjske gradnje je bila Hranilniška stanovanjska kolonija, ki jo je za Bežigradom gradilo Društvo za gradnjo delavskih stanovanj (ust. 1886) ob pomoči Kranjske hranilnice. Gradnjo stanovanj je zaznamovala močna socialna segregacija glede na lokacijo in tipe stavb. Premožnejši sloji meščanstva so se naseljevali v večstanovanjske hiše in vile, ki so jih gradili v novih mestnih predelih med središčem in železniško progo, ob Resljevi ter ob Prešernovi cesti. Najpogostejši stavni tip so bile večstanovanjske hiše v robni zazidavi z notranjim dvoriščem. Pritličja so bila namenjena trgovinam in lokalom, vrhnja nadstropja pa stanovanjem. Prevladoval je tip stanovanjskega tlorisa s hodnikom, ki stanovanje prečno deli na bivalni del na ulični strani in pomožni na dvorišče.

Z oddaljevanjem od centra je standard stanovanj padal. V manj reprezentativnih mestnih predelih so gradili najemne stanovanjske bloke, namenjene špekulativnim oddajam. Način zazidave je določal zakon profita, maksimalno izkoriščanje zemljišča in stanovanj. Ta so bila prenaseljena, temna in vlažna ter slabo opremljena. Za vsa stanovanja je bila na hodniku običajno pipa s tekočo vodo in skupno stranišče. Najemne stanovanjske hiše niso imele kopalnic. V tem času so bile le-te redkost in bile načrtovane le v prestižnih lastniških stanovanjih v centru mesta. Revnejši sloj je bival tudi v kletnih in podstrešnih stanovanjih starih hiš v mestu. Večina prebivalstva pa je stanovanjski problem reševala na lastno pest, z gradnjo preprostih enodružinskih hiš z vrtovi, ki so se gostile ob industrijskih predelih in na robu mesta, v Rožni dolini, Zeleni jami, Vodmatu, Šiški ali drugje ob železniški progi.