Stavbo Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi cesti v Ljubljani je leta 1921 zasnoval arhitekt Ivan Vurnik kot poslovno-stanovanjski objekt z bančnimi prostori v pritličju in stanovanji v nadstropjih. Stavba z bogato poslikano fasado velja za eno najpomembnejših del slovenske nacionalne romantike. Poslikava fasade z geometrijskimi vzorci rdeče, bele in modre barve ter notranjščine bančne dvorane z motivi iz slovenske ikonografije je delo slikarke Helene Kottler Vurnik.

Vurnik je zaradi velike globine parcele stavbo zasnoval kot dva med seboj povezana stavbna volumna. Ulični trakt je namenil reprezentativnemu poslovnemu programu s stanovanji v nadstropjih, notranjega pa le stanovanjem. Oba trakta povezuje pritlični volumen z bančno dvorano. Takšna zasnova je prispevala k boljši osvetlitvi stanovanj, učinkovitejši organizaciji različnih programov in racionalnejši izrabi globoke mestne parcele. Obenem je jasno razmejila javni in zasebni program.

Stanovanjski del uličnega trakta zavzema tri nadstropja nad bančnimi prostori. V tretjem in četrtem nadstropju sta bili po dve stanovanji različnih velikosti. Direktorjevo stanovanje v drugem nadstropju je bilo največje in je obsegalo celotno etažo uličnega trakta. Imelo je štiri sobe, kabinet, kuhinjo, kopalnico in ločeno stranišče. Manjše stanovanje je sicer vsebovalo dve sobi, kuhinjo in sanitarije, večje pa poleg teh prostorov še kabinet in sobo za hišno pomočnico.

V dvoriščnem traktu, ki je bil ožji, je bilo po eno stanovanje v nadstropju in je imelo dve sobi, kuhinjo, sobo za hišno pomočnico in sanitarije.

Raznoliki stanovanjski tipi v obeh traktih kažejo, da je stavba omogočala različne bivalne standarde znotraj istega objekta.

Tlorisna organizacija stanovanj je tipična za tedanji čas: stanovanje po globini deli sredinska nosilna stena, ob kateri je hodnik, ki razmejuje bivalni in servisni del. Bivalni prostori uličnega trakta so orientirani proti ulici, medtem ko se servisni obračajo proti dvorišču. Kuhinje, kopalnice in stranišča so zgoščeni ob stopniščnem jedru, kar omogoča racionalno razpeljavo instalacij. Večina prostorov je dostopna neposredno s hodnika, kar pomeni večjo funkcionalno samostojnost posameznih prostorov in odmik od starejše meščanske zasnove s prehodnimi sobami, čeprav so prehodi še vedno prisotni.

Stanovanja v dvoriščnem traktu so organizirana linearno. Ob hodniku si sledijo servisni prostori (sanitarije, kopalnica, soba za hišno pomočnico in kuhinja), medtem ko sta sobi umeščeni na skrajni konec tlorisa. Takšna razporeditev jasno ločuje servisni in bivalni del stanovanja.

Konstrukcijska zasnova stavbe je mešana, v kombinaciji opečnih nosilnih zidov in armiranobetonskih konstrukcijskih elementov, kar odraža postopno uveljavljanje sodobnih gradbenih tehnologij v ljubljanski arhitekturi zgodnjih dvajsetih let. Prerez stavbe poudarja razliko med reprezentativnim javnim programom in stanovanjskim delom. Bančna dvorana je zasnovana kot prostorsko poudarjen, višji volumen, medtem ko so stanovanjske etaže nižje (približno 2,95–3,25 m) in prilagojene racionalni organizaciji bivanja.

Stanovanjski del Zadružne gospodarske banke zato ni zgolj spremljajoči program poslovne stavbe, temveč dober primer razvoja ljubljanske večstanovanjske arhitekture po prvi svetovni vojni. Tlorisna zasnova združuje značilnosti poznega meščanskega stanovanja z racionalnejšimi organizacijskimi načeli zgodnje moderne, obenem pa kaže vpliv dunajske arhitekturne tradicije, s katero se je Vurnik seznanil med študijem pri Ottu Wagnerju.