Stanovanjska stolpnica na Štefanovi ulici je odraz tendence zgoščevanja mestnega  središča in gradnje čim večjega števila stanovanj ob koncu 60. let. Izgradnja stolpnic je tako v središče Ljubljane prinesla nov, “velemestni” način bivanja in obenem izkoristila razpoložljiv mestni prostor.

Arhitekt Edvard Ravnikar je z izgradnjo stolpnice v vogalu Prežihove in Štefanove želel uveljaviti modernistična izhodišča urbanizma – gradnjo mesta po načelih nasprotja. To je izrazil s postavitvijo visokega stavbnega telesa, ki je v oblikovnem in gabaritnem nasprotju z obstoječim historičnim mestnim tkivom.