Stavbo na Prešernovi cesti je leta 1927 zasnoval arhitekt Vladimir Šubic za potrebe Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Namenjena je bila najemnim stanovanjem za uslužbence zbornice in predstavlja eno zgodnejših Šubičevih realizacij. Stavba je primer klasično zasnovane večstanovanjske najemniške hiše v strnjenem zazidalnem sistemu s parkovno urejenim dvoriščem v ozadju.

Stavba je zasnovana z osrednjim stopniščnim jedrom, okoli katerega so razporejena stanovanja. V posamezni etaži sta po dve različno veliki stanovanji, dostopni neposredno s stopniščnega podesta. Stanovanji v pritličju sta zaradi vhodne avle in prehoda na dvorišče nekoliko manjši od stanovanj v nadstropjih.

Stanovanja so organizirana po načelu jasne funkcionalne ločitve bivalnega in servisnega dela. Glavni bivalni prostori so orientirani proti ulici, kjer jim širina fasade zagotavlja dobro naravno osvetlitev, medtem ko so kuhinja in sanitarni prostori obrnjeni proti dvorišču. Del servisnega programa, kuhinja, kopalnica in stranišče, je zgoščen ob skupni instalacijski coni v neposredni bližini stopnišča, kar omogoča racionalno razpeljavo instalacij.

Tlorisna organizacija je tipična za stanovanjsko zidavo tistega časa: stanovanje po globini deli sredinska nosilna stena, ob kateri je hodnik z dostopi do večine prostorov. To nakazuje postopni odmik od tradicionalnega meščanskega stanovanja z zaporedno povezanimi prehodnimi sobami. Čeprav so nekateri prostori še vedno medsebojno povezani, dostop prek hodnika povečuje njihovo funkcionalno samostojnost in zasebnost ter pomeni korak proti racionalnejši organizaciji stanovanjskega tlorisa.

Ulična fasada stavbe je oblikovana zadržano, brez odvečnega okrasja, in sledi tripartitni členitvi. Pritličje in prvo nadstropje sta oblikovana enotno v rdečem ometu s poudarjenimi medetažnimi venci, drugo in tretje nadstropje pa sta obdelana v rumenem ometu s poudarjenimi okenskimi prekladami. Fasadno kompozicijo zaključuje atika z motivom girlande, ki predstavlja edini izrazitejši historicistični motiv.

Poseben poudarek predstavlja stenska poslikava nad vhodnim portalom, delo arhitektovega brata Mirka Šubica. Alegorična upodobitev trgovine, obrti in industrije neposredno izraža identiteto investitorja ter predstavlja kakovosten primer povezovanja arhitekture in likovne umetnosti. Takšno vključevanje umetniških del v arhitekturno zasnovo se je v Ljubljani uveljavilo predvsem v obdobju med obema vojnama, tako pri stanovanjskih kot javnih stavbah, saj je bilo del prizadevanj za celostno oblikovanje kakovostnega urbanega in bivalnega okolja.