Sredi 50ih let so arhitekti intenzivno razvijali idejo o novi organizaciji stanovanjske gradnje po principu stanovanjske soseske, ki so jo črpali predvsem iz skandinavskih in anglosaških zgledov. Princip stanovanjske soseske določa tako prostorsko kot programsko zasnovo. Bežigrajska soseska 3 (BS 3) pokriva 800 metrov dolgo in 250 metrov široko območje. Sestavljajo jo stolpnice s koničastimi kapami, ki v dveh gručah stojijo ob Vojkovi cesti, v notranjosti pa se soseska razvije v dolge linije nizkih stanovanjskih blokov.  Poleg stanovanj vključujejo trgovine, šole, vrtce, kulturne domove, športna igrišča in prostrane javne zelene površine. Sosesko sestavljajo raznolike stanovanjske stavbe z različnimi tipi stanovanj, ki omogočajo pestro strukturo stanovalcev. Središče soseske je poudarjeno s stanovanjskimi stolpnicami ki stojijo ob eni glavnih cest, kjer je postaja javnega prometa. Prve soseske so v Ljubljani realizirali šele v šestdesetih letih, ko jih je kot osnovno organizacijsko obliko mestne rasti opredelil Generalni urbanistični plan (GUP) leta 1965.

Gruči stolpnic, ki z ošiljenimi in proti severu rastočimi trikotnimi vrhovi zaokrožujeta značilni obris soseske BS-3, sta najbolj razpoznavni strukturi tega severnega ljubljanskega predela. Prvotna urbanistična zasnova soseske je namesto stolpnic predvidela dva megabloka velikih dimenzij z visoko gostoto poselitve. Stolpnice so ustrezno zadostile zahtevani gostoti in obenem ustvarile identifikacijsko točko celotnega naselja.

Gruči stolpnic stojita na vzhodnem robu soseske ob Vojkovi. Posamezno gručo sestavljajo po trije sklopi stolpnic in te po štirje stolpiči. Stolpiči so različno visoki, horizonatlno zamaknjeni in povezani z vertkalnimi komunikacijami in servisnimi balkoni. Razporejeni so po treh stranicah osrednjega trga z atrijem, ki se odpira proti žalski ravnici na vzhodu. Posebnost stolpičev so trikotno zašiljene bele ‘’strešne kape’’, ki so nekoliko ločene od betonskih vertikalnih teles. V njih so stanovanja z velikimi terasami, na katera se odpirata dnevni prostor in jedilnica. Spalni prostori so od dnevnih povsem ločeni. Stolpnice so zgradili s sistemom težke montaže z velikimi betonskimi paneli.

Bloki se združujejo v štiri vrste, med katerimi tečejo odprti ozelenjeni oz. ‘tržni’ pasovi, zelene ulice z igrišči, počivališči in rekreacijskimi otoki. Pravokotno na vrste blokov in pod njimi potekajo dovozne ulice in pešpoti. Te omogočajo postopen prehod iz javnega prostora preko odprtih stopnišč do bolj zasebnih dostopov v stanovanja.

 

Stanovanja so različnih tipov in nekatera za tedanji čas sorazmerno velika. Njihova posebnost je jedilnica, ki predstavlja osrednji in glavni dnevni prostor stanovanja. Podaljšuje se na balkon ali na vrt in povezuje z dnevno sobo. Nočni prostori so s predsobo odmaknjeni v tihi del stanovanja. Arnautović je posebno pozornost posvetil oblikovanju stanovanj v pritličju, v katerih je na različne načine interpretiral idejo hiše z vrtom. Dodani so jim prečni paviljoni z vrtovi, ki segajo globoko v vmesne parkovne pasove med bloki. V paviljonih so dnevni prostori s pogledom na vrt, spalni prostori pa segajo v blok.

Stolpnice in nizki bloki soseske BS-3 so grajeni v prefabricirani montažni gradnji, s t.i. sistemom težke montaže. Sistem so razvili v sodelovanju ruskih gradbenikov in strokovnjakov podjetja GP Hidrogradnja. Sistem tvorijo prefabricirani betonski paneli v velikosti celotnih zidov oz. stropov. V notranjosti stanovanj tako ni vidnih vertikalnih ali horizontalnih spojev – površine so gladke in pripravljene za pleskanje. Paneli imajo vgrajene instalacijske cevi, na katere so priključene prefabricirane sanitarne kabine. Fasadni paneli so nosilne sendvič plošče z armiranobetonskim slojem, izolacijo in fasadno oblogo.

Arhitekt Ilija Arnautović je sistem prvič uporabil pri gradnji stavbnega otoka 28 v Novem Beogradu in v Sloveniji pri stolpnicah »Slepi Janez« ob Celovški. Sistem je s postopnimi izboljšavami dosegel višek v izgradnji nizkih blokov in stolpnic v soseski BS-3. Arhitekt je pestrost zunanjega izgleda stanovajskih stavb dosegel z obdelavo fasadnih oblog – v opaže fasadnih plošč so ob vlivanju betona polagali vrvi, deščice ali zmečkane folije, ki so ustvarile raznolike teksture zaključnih površin.