V tridesetih letih je v novo razvijajočem se mestnem središču ob današnji Slovenski cesti, kjer je bila cena mestnega zemljišča najvišja, strnjena bločna zazidava dosegla izredno visoko gostoto. Višinski gabarit se je zvišal na pet ali več nadstropij, dvorišča pa so zmanjšali na minimum. S takšnim ciljem po čimvečji izrabi zemljišča so zgradili tudi blok hiš Pokojninskega zavoda, stavbni sklop, ki ga sestavlja vogalna trinajstnadstropna stolpnica in dve petnadstropni stavbi. Nebotičnik je večnamenska stavba. V pritličju in 1. nadstropju so trgovski lokali, do 4. nadstropja sežejo pisarniški prostori. Stanovanja zasedajo šele 5., 6., 7. in 8. nadstropje, na vrhu pa so kavarna, bar in igralnice. Tudi stanovanjski stavbi imata podobno programsko shemo – pritličje, 1. in 2. nadstropje zasedajo pisarniški prostori (Pokojninski zavod), vmesna nadstropja so stanovanjska, v strešnem objektu pa so skupni prostori, pralnice, sušilnice in shrambe. Kljub prestižni lokaciji so stanovanja v času po izgradnji zaradi gospodarske krize težko oddali – sredi tridesetih let je bilo namreč vedno več najemnikov, ki so iskali enosobna stanovanja. V Nebotičniku so prevladovala trisobna, pa tudi najemnine so bile izredno visoke, celo enkrat višje od ostalih v centru Ljubljane.

Nebotičnik je v mestu predstavil novost, tako v urbanističnem smislu, kot nova mestna dominanta, kot v arhitekturnem in konstrukcijskem. Zidan je bil kot prva visoka gradnja v železobetonski konstrukciji, z napredno zasnovo potresno varne konstrukcije in z inovativnimi inženirskimi rešitvami. Opremili so ga s tehničnimi novostmi, kot je dvigalo, klimatske naprave in centralna kurjava. Trisobna stanovanja so bila tako opremljena z vsem udobjem, ki je bilo v tem času dostopno. Kljub temu pa niso dosegla kvalitete bivanjskega prostora, ki so jo sočasne nudile modernistične vile in večstanovanjske stavbe v neposredni bližini. Stanovanja nimajo balkonov in velikih steklenih površin, poleg tega pa ima celoten blok hiš najdaljšo fasado na severni strani. Stanovanja so tako slabo osončena in zato tudi manj privlačna za bivanje. Tudi stanovanjski tlorisi niso kljub novim modernim prvinam stavbe dosti drugačni od tradicionalnih. Glavni bivalni prostori so še vedno obrnjeni na ulico, pomožni prostori pa gledajo na dvorišče. Prečno jih ločuje hodnik, sobe so še vedno prehodne.

“Preko svoje naloge posega Pokojninski zavod, ako gradi luksuzijozne zgradbe, arhitektonsko sicer dovršene, a zato nerentabilne in namenjene le redkim gospodarsko boljše situiranim slojem.”

(Ivan Tavčar, Pripombe k letnemu poročilu Pokojninskega zavoda za nameščence, Organizator, XI, 1934)