Pešpot, ki vodi do vhodov v hiše (foto: Eva Mušič, vir: FA UL)

Območje Rudnika južno od dolenjske železnice, na prehodu v barjansko pokrajino, so po 2. svetovni vojni stihijsko in večinoma nelegalno pozidovali s številnimi enodružinskimi hišami. Z namenom ustavitve tega procesa so sredi 70. let izdelali zazidalni načrt za območja RS-1 in RS-2. Ta načrt je predvidel bolj načrtno pozidavo preostalih zemljišč z enodružinskimi hišami. Leta 1977 je bil razpisan javni natečaj in za izvedbo sta bila izbrana dva tipa hiš: pritlični atrijski s štirimi različicami in enonadstropni verižni tip.

Širše območje je na zahodu povezano z obrečjem Ljubljanice, na vzhodu pa ga od proizvodno-tgovskega predela ločuje zelena cezura. Hiše so grajene v nizko-gosti zazidavi, v človeku prijaznem merilu. Hiše imajo enotno oblikovane lupine, graditelji pa so imeli možnost razporejanja prostorov v notranjosti. Tlorisi so zasnovani smotrno, z vhodi in servisnimi prostori na severni strani ter dnevno-bivalnimi prostori in spalnicami na južni atrijski strani.

Ulice med stanovanjskimi sklopi so organizirane kot peš poti, ki omogočajo varen peš dostop do javnih programov brez prečkanja prometnice. Ob poteh so igrišča in skupni zunanji prostori za stanovalce. Garaže so ob vzdolžnih cestah in parkirišča ob dovoznih poteh.

Naselje je arhitekturno in urbanistično oblikovano enotno in harmonično, kot nizi enakih hiš, ki se ponavljajo z enotnimi fasadami in velikostjo.