Slabe stanovanjske razmere revnih občanov je ljubljanska mestna občina reševala tudi z gradnjo stanovanj v večstanovanjskih hišah, ki jih je v odprtem zazidalnem sistemu in ne v zaprtem stavbnem bloku gradila izven mestnega središča, predvsem v večjih stanovanjskih kolonijah. Leta 1939 je postavila prvo delavsko kolonijo za Bežigradom, ki je vključevala dve stanovanjski stavbi in otroško zavetišče med njima. V pritličju zavetišča je bil otroški vrtec, v nadstropju pa jasli, kjer so starši pustili svoje otroke, ko so odšli na delo.

Stanovanjska bloka sta postavljena vzporedno, v osi sever-jug. Po dve stanovanji se združujeta ob enem stopnišču in enem vhodu. Vsako poslopje ima 24 stanovanj z minimalnim higienskim standardom, ki sestojijo iz dveh sob. S stopnišča vodi vhod v večji dnevni bivalni prostor s kuhinjsko nišo. Ta prostor v nočnem času postane spalnica otrok. Spalnica staršev je v drugi manjši sobi. Iz kuhinjske niše vodi prehod v shrambo in stranišče. V kleti bloka so shrambe, sušilnica za perilo in pralnica.