Po 1. svetovni vojni so na obrobju Ljubljane rastla barakarska naselja, v katerih so bile stanovanjske razmere izredno slabe. Stanovanja so bila vlažna, temna in prenaseljena, brez stranišč in vodovoda. Mestna občina je takšne stanovanjske razmere reševala s stanovanjskimi kolonijami. Za t.i. barakarje je zgradila kolonije dvo- in štiri pritličnih stanovanjskih hišic s pripadajočimi vrtovi na različnih koncih Ljubljane, na Poljanskem nabrežju, ob Vodovodni cesti, ob Cesti v Mestni log in ob Samovi ulici za Bežigradom. Načrti za delavske hišice so podpisani s črko R. Zasnoval naj bi jih mestni gradbeni adjunkt Rusjan.

Za Bežigradom med Samovo in Apihovo ulico je bilo zgrajenih 13 četvorčkov in skupni objekt z lopami in pralnico. Posamezna hiša je dolga dvajset metrov in široka deset metrov. Razdeljena je na štiri vogalna stanovanja. Vsako stanovanje ima svoj vhod, desno in levo od njega stranišče in drvarnico. Sledi bivalna kuhinja, v kateri se družina zadržuje čez dan, tej pa še ena večja soba, namenjena spanju. K vsakemu stanovanju spada tudi vrt.