Najstarejšo delavsko kolonijo v Ljubljani so postavili za Bežigradom, na takrat še dokaj neposeljen prostor med mestom na jugu in posavskimi vasmi na severu – obsegal je le pet hiš z 58 prebivalci. Kolonija naj bi po idejnem načrtu stavbenika Viljema Trea iz leta 1887 obsegala večje število hiš na zemljišču zahodno od današnje Dunajske, a so v prvi fazi do leta 1906 zgradili le deset enonadstropnih hiš in do konca tridesetih let dodali še eno dvonadstropno z mansardo. Hiše so opremili z mestnim vodovodom. Vsaka je imela osem najemniških stanovanj, katerih najemnino so zmogli kriti le bolje plačani kvalificirani delavci. Ti so po petnajstih letih plačevanja najemnine pridobili doživljenjsko pravico do uporabe stanovanja. Ohranjenih je sedem prvotnih enonadstropnih stavb, ki se nizajo ob Hranilniški ulici. V posameznem nadstropju sta dve stanovanji, eno večje in drugo manjše. Stanovanja so skromna. Manjša obsegajo le kuhinjo in sobo, večja pa še dodatno manjšo sobo. Stranišče imata po dve stanovanji skupaj.