Hiša Dular na Dvořakovi ulici 10 je bila zgrajena leta 1931 po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie in predstavlja primer večstanovanjske arhitekture zgodnjega modernizma v Ljubljani. Nastala je v času intenzivne urbanistične preobrazbe mesta, ko se je območje severno od historičnega jedra razvijalo v sodobno mestno četrt, stanovanjska gradnja pa je postopoma prevzemala načela funkcionalne organizacije prostora in prečiščenega arhitekturnega izraza.

Stavba sodi v skupino treh meščanskih najemnih večstanovanjskih hiš ob Dvořakovi ulici – Mesarjeve (št. 6), Lajovčeve (št. 8) in Dularjeve (št. 10), ki so jih v tridesetih letih 20. stoletja zgradili premožni ljubljanski investitorji. Vse tri so imele prvotno ravne strehe in tvorile skladno oblikovan ulični niz.

Hiša Dular sodi med pomembna medvojna dela arhitekta Costaperarije, skupaj z vilami na Vrtači, stanovanjskim blokom Šahovnica in Hišo Šuklje na Beethovnovi ulici. Costaperaria je kot eden predstavnikov prehoda iz poznega historicizma in secesije v moderno arhitekturo v svojem delu združeval vplive Wagnerjeve šole z racionalnimi prostorskimi načeli moderne.

Arhitekturna zasnova hiše Dular odraža značilnosti srednjeevropskega modernizma. Njena kompozicija temelji na jasno oblikovanem kubičnem volumnu, ravni strehi in zadržani členitvi fasade, ki je brez dekorativnih elementov. Nad kamnitim pritličjem so poudarjeni vertikalni pasovi oken, ki rahlo izstopajo iz ravnine fasade, medtem ko je omet členjen z geometrijskim rombastim vzorcem.

Hiša stoji na razmeroma ozki parceli, zato je njena tlorisna zasnova racionalna. Glavno stopnišče je umeščeno v vogal stavbnega volumna, kjer zavzema minimalno površino, dostop do posameznih stanovanj pa je organiziran neposredno s stopniščnih podestov. Elipsoidna oblika stopnišča omogoča učinkovito izrabo prostora in hkrati ustvarja enega osrednjih prostorskih poudarkov stavbe. Na ta način presega svojo funkcionalno naravo in prispeva k arhitekturnemu izrazu. V kontekstu ljubljanske večstanovanjske gradnje zgodnjih tridesetih let je bila takšna zasnova razmeroma redka. Posebnost hiše je bilo tudi dvoetažno stanovanje v zgornjih dveh nadstropjih za lastnika stavbe, medtem ko sta bili v visokem pritličju in prvem nadstropju urejeni klasični enoetažni najemni stanovanji.

Tlorisna organizacija stanovanj je bila tipična za zidavo v strnjenem zazidalnem sistemu ter  prilagojena tedanjim zahtevam meščanskega bivanja. Stanovanja so bila jasno členjena na bivalni in servisni del, ki jih je predeljeval vzdolžni hodnik: sobe so se obračale proti ulici in servisni prostori proti dvorišču. Ta shema je jasna v stanovanjih v visokem pritličju in nadstropju. Hodnik je bil posredno osvetljen preko balkona med stopniščem in stavbnim volumnom na dvoriščni strani.

Vrhnje dvoetažno stanovanje je bilo organizirano po načelu vertikalne funkcionalne delitve, sorodno kot v vilah, ki jih je Costaperaria zasnoval na Vrtači: dnevni oz. bolj “reprezentančni” bivalni prostori so bili v spodnji etaži, medtem ko so bile “zasebne” spalnice v zgornji. Reprezentančni del stanovanja je sledil zaporedju knjižnica – salon – jedilnica, kar je bilo tipično za stanovanja bogatejšega sloja. Prostori so bili prehodni, v skoraj “enfiladni” zasnovi, kar kaže, da je arhitekt veliko pozornosti namenil reprezentativnosti ter družabnemu življenju, ki se je odvijalo v stanovanju. Hkrati so bili kuhinja in soba za hišno pomočnico prostorsko odmaknjeni, umeščeni ob dvoriščno stran, kar odraža tedanje družbene in bivanjske vzorce. Notranje stopnišče je bilo umeščeno ob komunikacijski pas, zato ne posega v reprezentančne bivalne prostore in omogoča jasno funkcionalno ločitev med obema etažama.