Stanovanjske bloke je načrtoval arhitekt Jože Sivec, ime pa so dobili po Adolfu Leonu Dukiću, lastniku gradbenega podjetja, ki je bloke gradilo. Sprva so zasnovali zazidavo z večimi objekti, ki bi zasedla celotno zemljišče med Dunajsko in Gledališko ulico. Zgradili so le tri stavbne bloke, dva večja in enega manjšega, ki obdajajo park v notranjosti naselja. Stanovanja so bila načrtovana za oddajo premožnejšim strankam srednjega razreda. Opremljena so bila razkošno, z najsodobnejšo opremo, vključevala pa so tudi prostore za služinčad.

Dukićevi bloki predstavljajo primer počasnega rahljanja strnjene večstanovanjske robne zazidave, ki je bila značilna za 19. stoletje, in nakazujejo prehod v prostostoječo stanovanjsko gradnjo v zelenju, ki jo je uvedel modernizem. Kraki stavbnih traktov tako niso več sklenjeni, temveč se med njimi že pojavljajo prekinitve. Kljub temu zazidava ohranja glavne značilnosti tega tipa stanovanjske gradnje, tako v urbanizmu kot v stanovanjskih tlorisih. Stavbni bloki stojijo na robovih stavbnega zemljišča in ne v njegovi notranjosti. Tudi vhodi so kot pri mestnih palačah 19. stoletja dostopni neposredno z ulice. Vsakemu vhodu v bloke pripadajo po tri stanovanja različnih velikosti, ki prav tako še vedno ohranjajo klasično razporeditev. Srednje stanovanje tipa D lahko zlahka vzporejamo s stanovanji v najemniških hišah z začetka 20. stoletja. Delitev na bivalne in servisne prostore ostaja, tudi slednji so umeščeni tako, kot da bi bili orientirani na notranje dvorišče, kar je značilno za robno zazidavo. Tudi ostala dva tipa stanovanj ohranjata prečno delitev, le da so servisni prostori v tem primeru obrnjeni v notranjost bloka, dnevni pa proti ulici ali zelenju. Sobe so še vedno prehodne.