Ljubljanska carinarnica je konec dvajsetih let 20. stoletja ob Vilharjevi cesti zgradila stanovanjsko kolonijo za svoje uslužbence in upravno stavbo. Kompleks, ki ga je zasnoval arhitekt Ivo Spinčič, je nastajal med leti 1929 in 1932. Prvotni urbanistični načrt je predvideval obsežnejšo pozidavo, vendar je bil uresničen le južni del naselja s približno štiridesetimi službenimi stanovanji. Upravno poslopje na nasprotni strani Vilharjeve ceste, ob železniški progi, je bilo med drugo svetovno vojno uničeno v bombnem napadu, zato je do danes ohranjen le stanovanjski del kompleksa.

Urbanistična zasnova kolonije odraža vplive sodobne medvojne stanovanjske gradnje, zlasti dunajskih občinskih socialnih najemnih stanovanj (Gemeindebauten), ki so bili organizirani okoli skupnih zelenih dvorišč. Spinčič je stanovanjske stavbe razporedil okoli dveh pravokotnih dvorišč, med seboj povezanih z arkadami, s čimer je ustvaril jasno členjen in hkrati prostorsko povezan stanovanjski ambient. Dolge stavbne nize sestavljajo dvostanovanjske enote različnih tipov (A, B, C in D), v katerih so stanovanja v visokem pritličju in nadstropju.

Posebno izrazita so stopnišča, umeščena v izstopajoče valjaste oziroma kvadraste stolpiče, ki predstavljajo enega najprepoznavnejših oblikovnih poudarkov naselja. Fasade so oblikovane brez dekorativnega okrasja in sledijo načelom zgodnjega funkcionalizma, njihovo členitev pa določajo poudarjene horizontalne linije, kamnit cokel ter kamnita obdelava arkad, ki povezujejo posamezne stavbne sklope.

Posamezni stavbni tipi se razlikujejo predvsem po velikosti stanovanj in oblikovanju stopnišč. Tipa A in B imata valjasto oblikovana stopniščna stolpa, tipa C in D pa kvadrasta. Tlorisna organizacija stanovanj sledi funkcionalističnim načelom in ločuje bivalni in servisni pas. Slednji je ožji in obsega hodnik ter pomožne prostore, bivalni pa je širši in vsebuje bivalne sobe in kuhinjo. V večjih stanovanjih je kuhinja dostopna neposredno s hodnika, medtem ko je bil v manjših enotah na njegovem koncu predviden prostor za hišno pomočnico, kar odraža tedanje bivalne navade srednjega uradniškega sloja. Večina bivalnih prostorov je orientirana proti notranjim dvoriščem, kar prispeva k boljši osvetlitvi, mirnejšemu bivalnemu okolju in kakovosti skupnega odprtega prostora.

Prvotni načrt je predvideval tudi stavbe tipa E – vrstne hiše z razporeditvijo programa po posameznih etažah, vendar te nikoli niso bile zgrajene. Kompleks sta kasneje dopolnila še dva trinadstropna bloka, postavljena ob Vilharjevi oziroma Hacquetovi ulici, zaradi česar se današnja podoba naselja razlikuje od prvotne Spinčičeve zasnove. Ta je kljub nepopolni izvedbi eden najpomembnejših primerov zgodnje funkcionalistične stanovanjske arhitekture v Sloveniji, v katerem se racionalna tlorisna zasnova prepleta z ekspresivno oblikovanimi arhitekturnimi poudarki, značilnimi za prehodno obdobje med ekspresionizmom in funkcionalizmom.