Vrstne hiše v Podgori, ki jih je leta 1962 zasnoval arhitekt Ilija Arnautović, predstavljajo dober primer zadružne stanovanjske gradnje, ki se je v Sloveniji uveljavila v drugi polovici petdesetih in začetku šestdesetih let 20. stoletja. Zadrugo Likovnik so ustanovili slikarji in kiparji z namenom skupne gradnje stanovanj in ateljejev ter v njenem okviru postavili šest hiš. Stanovanjske zadruge so bile v času socializma pogost način reševanja stanovanjskega vprašanja in so posameznikom omogočale, da kolektivno gradijo hiše. Gradnja hiš je bila tako hitrejša in cenejša, saj so bile zadruge oproščene plačila prometnega davka za gradbeni material. Večino zadrug so po izgradnji hiš razpustili. Člani Zadruge Likovnik so hiše postavili na tedanjem robu Ljubljane, na nekdanjih kmetijskih zemljiščih v Podgori pri Šentvidu.

Zazidavo sestavljata dva zamaknjena niza hiš po dve in štiri enote. Takšna razporeditev ustvarja postopen prehod med javnim in zasebnim prostorom ter oblikuje različne prostorske ambiente: dovozno ulico, vhodne predprostore in zasebne vrtove. Arhitekt je z zamikanjem volumnov dosegel večjo prostorsko raznolikost in bolj intimno merilo bivanja. Urbanistična zasnova tako spodbuja sosedske stike, hkrati pa ohranja zasebnost posameznih stanovanj.

Posamezna hiša sestoji iz dveh jasno razločljivih volumnov. V višjem sta dnevni prostor in atelje, v nižjem pa sobe in spalnice. Takšna razporeditev izhaja iz osnovnega koncepta hiše, ki združuje bivanje in ustvarjalno delo. Dvovišinski dnevni prostor povezuje dnevno sobo in kuhinjo v pritličju z ateljejem na galeriji ter omogoča neposreden vizualni stik med obema nivojema. Galerijski podest je prvotno nosil odprt lesen nosilec, ki je bil pomemben prostorski in konstrukcijski element ter poudarjal enoten volumen prostora. V večini hiš so kasneje nosilce obložili in zaprli ter tako ločili atelje od dnevnega prostora. To je bistveno spremenilo izvorni prostorski koncept hiš, ki je temljil na povezovanju dela in družinskega življenja.

Posebnost zasnove predstavlja naravna osvetlitev ateljeja. Strma streha je bila na severni strani prekinjena z velikimi ateljejskimi okni, ki so zagotavljala enakomerno razpršeno svetlobo brez neposrednega sončnega sevanja. Svetloba je preko galerije segala tudi v dvovišinski dnevni prostor, s čimer je dodatno poudarjala prostorsko povezanost obeh etaž. Čeprav so bila strešna okna pri večini hiš kasneje spremenjena, ostaja ta rešitev eden najizvirnejših elementov Arnautovićeve zasnove.

Tlorisna organizacija jasno ločuje dnevni in zasebni del hiše. Pod galerijo sta kuhinja in jedilnica, ki se nadaljuje v dnevno sobo, celoten prostor pa se preko velikih panoramskih zasteklitev odpira proti vrtu. Nasprotno je del s sobami zasnovan bolj intimno. Manjše sobe in spalnica se obračajo proti vrtu in tvorijo miren zasebni del hiše, ločen od ustvarjalnega in družabnega dogajanja.

Pomemben element arhitekturne zasnove je tudi premišljena uporaba materialov. Ulične fasade so obdelane z belim ometom, ki poudarja enoten značaj niza in njegovo geometrijsko jasnost. Na vrtni strani je arhitekt uporabil opeko in les, ki ustvarjata toplejši in bolj domač ambient. Preprost kontrast materialov tako jasno razloči javno podobo naselja in intimno družinsko okolje.

Vrstne hiše v Podgori predstavljajo kakovosten primer raziskovanja novih stanovanjskih tipologij v slovenski arhitekturi šestdesetih let. Arnautović je v razmeroma majhnem merilu združil bivanje in specifične potrebe umetniškega ustvarjanja. Hiše ne odlikuje le izvirna prostorska organizacija, temveč tudi premišljena urbanistična zasnova celotnega niza, ki z zamikanjem volumnov in prehajanjem med javnim, poljavnim in zasebnim prostorom ustvarja kakovostno bivalno okolje. Žal je bila večina hiš v zadnjih desetletjih zaradi prezidav in sprememb streh ter fasad bistveno preoblikovana, tako da prvotno arhitekturno podobo danes v največji meri ohranja le hiša na Ulici Andreja Bitenca 17.