Blok Šahovnica na vogalu Levstikove ulice in Vrtače je leta 1931 zasnoval arhitekt Josip Costaperaria. Stavba stoji v vilski četrti Vrtača, enem najpomembnejših območij zgodnje modernistične stanovanjske gradnje v Ljubljani. Medtem ko so območje večinoma zaznamovale vile za premožnejše meščane, predstavlja Šahovnica izjemo, saj uvaja v sicer pretežno vilsko zazidavo tip večstanovanjske najemniške hiše. Costaperaria pri projektu ni nastopal le kot arhitekt, temveč tudi kot soinvestitor.

Stavba je zasnovana kot dve med seboj povezani večstanovanjski hiši, ki skupaj tvorita enoten arhitekturni volumen. Njena zasnova izraža odmik od tradicionalnega oblikovanja in uveljavlja temeljne značilnosti zgodnje moderne. Stavbni volumen je preprosto oblikovan kvader, zaključen z ravno streho. Fasada je gladka in členjena z geometričnim rastrom dvobarvnih pravokotnih polj, oblikovanih iz praskanega in zaglajenega ometa, po čemer je stavba dobila ime. Njen vogal poudarjajo značilna vogalna okna, ki povečujejo osvetlitev notranjih prostorov in hkrati poudarjajo plastičnost stavbnega volumna. Prav zaradi teh elementov velja Šahovnica za enega najizrazitejših primerov ljubljanske moderne stanovanjske arhitekture.

Čeprav je zunanja podoba stavbe izrazito moderna, tlorisna organizacija stanovanj še vedno izhaja iz meščanske stanovanjske tradicije. Glavni bivalni prostori so razporejeni vzdolž ulične fasade, medtem ko so kuhinja, kopalnica, stranišče in soba za hišno pomočnico razporejeni ob dvorišču. Stanovanja ohranjajo prehodne sobe, ki so bile značilne za meščanska stanovanja prve tretjine 20. stoletja. Tlorisna organizacija zato ne predstavlja tako izrazitega odmika od tradicionalne meščanske stanovanjske tipologije, kot ga nakazuje sodobno oblikovana zunanjost. Modernost objekta se tako kaže predvsem v arhitekturnem izrazu, uporabi sodobnih oblikovnih elementov in urbanistični zasnovi, manj pa v organizaciji bivalnega prostora.

Pomembna značilnost stavbe je njena urbanistična umestitev. Objekt stoji vzdolž uličnega roba in s svojo kompaktno maso zaključuje vogal med Levstikovo ulico in Vrtačo. V primerjavi z okoliškimi vilami, ki so bile glede na tedaj veljavni stavbni red odmaknjene od ceste za 5 metrov in obdane z vrtovi, Šahovnica oblikuje izrazitejšo ulično podobo ter predstavlja prehod med prostostoječo vilsko zazidavo in gostejšo mestno večstanovanjsko gradnjo. Na ta način dopolnjuje urbanistično zasnovo četrti z novim tipom stanovanjske stavbe, ne da bi pri tem porušila njeno prostorsko skladnost.

Eno od stopnišč stavbe je bilo v bombardiranju ob koncu druge svetovne vojne deloma porušeno in ob prenovi je bil dvoriščni del spremenjen. Šele leta 2009 so v sklopu projekta Ljubljana moje mesto prenovili polovico fasade, medtem ko druga ostaja v prvotnem stanju.

Costaperaria je v Šahovnici združil sodoben arhitekturni izraz z obstoječo meščansko stanovanjsko tipologijo. Stavba tako ponazarja prehodno stopnjo v razvoju ljubljanske večstanovanjske arhitekture, v kateri se modernistična načela najprej uveljavijo v arhitekturnem oblikovanju in urbanistični zasnovi, medtem ko tlorisna organizacija še vedno ohranja številne značilnosti tradicionalnega meščanskega stanovanja.